Če so dejanja konstruktivna, bo etika visoko načelna!

Vsi nekaj pišemo. Vendar kaj lahko s tem dosežemo?

Spomnim se referenduma na Škotskem. Všeč mi je bil del, ko so tisti, ki so bili vedno tiho, spregovorili. In odcepitev se ni zgodila.

V 21. stoletju, ko bi se mogli vsi združevati bi se Škoti odcepili. Kaj neki? Vendar je to dobro. Volja naroda in določeni pritiski Angležev so pokazali da imajo nekateri dovolj vsega. Vendar je na koncu zmagal razum, tisti, ki ponavadi nič ne rečejo in samo observirajo imajo ključno vlogo v razvoju družb. Sposobnost observacije in ne takojšnje reakcije je sposobnost zdravega razuma rešiti stvari na konstruktiven način.

Sam nisem pisatelj s kilometrino. Če se prav spomnim, pisal sem v času, ko je Jugoslavija razpadla. Kar nekaj zapisanih strani. In evo, pišem sedaj. Vendar ima vsakršno pisanje nek svoj cilj. Tisti, ki se spravi zapisati par besed ponavadi ima namen podati svoje mnenje, glede na dogajanje v njegovem okolju. Vsak pisatelj, čeprav ti včasih tudi dvigne lase, čeprav nekateri gredo v skrajnost in celo govorijo o “višjih rasah” ima svoj namen, zbuditi preostali del populacije, ponuditi idejo, spomniti na dogodke iz preteklosti, da se ne bi ponovili, prebuditi destruktivne sile celo, vendar, tudi ta del bi lahko bil konstruktiven, ker se večina populacije odzove s svojim razumom, poučena iz preteklosti, da pač ene stvari ne bomo mogli početi, kee ne spadajo med zdravorazumske in obetajo destrukcijo za vse.

Torej, osebno menim, da je bolje nekaj napisati, kot nič. Če pa imaš še notranji poriv, potem tudi povej naprej.

Pisanje ima lahko več plati. Nekateri živijo od tega, zato bi temu rekli komercialno pisanje. Ko enkrat padeš v komercialnost potem tudi spremeniš svoj stil, pišeš o aktualnih zadevah. Tako po moje funkcionira novinarstvo. Veliko dobrih člankov je, da ne bo pomote, veliko dobrih novinarjev in pisateljev, vendar kaj ko sami pravijo, da ne morajo preživeti, če ne pišejo o aktualnih zadevah. Aktualne zadeve pa so vedno “pereče” in “polne bolečin”. Odzivamo se samo še na dramatične zadeve, in veste zakaj. Sami smo šli tako globoko da iz te luknje reagiramo samo še na močne vibracije, skratka šokantne vibracije ki prebudijo občutek po novi varnosti. Ne zaznavamo višjih vibracij, kot so ljubezen, iskrenost, vedno mislimo da nas bo nekdo okrog prinesel ali nam škodoval. To je gard, pozicija, v kateri se braniš vsega okrog sebe. Ampak sploh ni slabo, če znamo zaznati kje se nahajamo. Če to vidimo, potem si lahko pomagamo.

Odgovor pa ne more biti strnjen v enem besedilu, na eni strani ali objavi, vendar je ta tako enostaven, da se mi poraja, da ga že vsi poznamo in to je stopiti bo treba skupaj. Vendar kako?

By with No Comments 0

Related Posts

No posts were found for display

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja